Po prečenju Weissmiesa smo si zaželeli kaj lažjega in Allalinhorn se nam je zazdel prava izbira. Gre za nezahteven štiritisočak, primeren za nabiranje aklimatizacije (privajanje na višino), nanj pa se je mogoče povzpeti z gondolami in podzemno železnico zelo visoko, na kar 3.500 m. Za nas, ki smo bili že aklimatizirani, je bilo to zelo ugodno, saj v Saasfeeju, vsi gostje, ki bivajo v tamkajšnjih hotelih, kočah ali kampih dobijo pravico do brezplačne uporabe gondol in mestnega avtobusa. Kaj takega našim turističnim delavcem verjetno ne pride niti na misel. Raje si izmislijo še kakšno možnost za plačevanje (parkirnine vsepovsod itn), ampak Švicarji so v turizmu kar precej pred nami in mi smo možnost zastonj vožnje na hrib z veseljem izkoristili. Plačati smo morali le vožnjo s podzemnim vlakom do zgornje postaje, kjer se začno smučišča. Tam je bilo vse polno smučarskih reprezentantov na poletnih pripravah, tako da smo morali kar paziti, kje smo hodili. Ko smo se dvignili nad smučišča pa se je za nas začela nezahtevna hoja po ledu. Paziti smo morali le na ledeniške razpoke, tako da vzpon nekaj znanja o ledni tehniki in hoji po ledeniku le zahteva. V dobrih dveh urah lagodne hoje smo prišli na izjemno razgleden vrh. Le obžalovali smo, da se na vzpon nismo podali prej, daj bi bilo ozračje bolj jasno. Vseeno nam nič ni skalilo veselja in prav uživali smo na našem drugem štiritisočaku v parih dneh.
 |
| Allalinhorn nas je vabil že iz doline. |
 |
| Tudi sosednji, nekoliko višji Alphubel se nam je nasmihal, a bo cilj za kdaj drugič. |
 |
| Dan se je že davno začel, ko smo se spuščali mimo Saasfeja k žičnicam. |
 |
| Tja smo nameravali na naslednjo turo. Od leve proti desni: Taschhorn, Dom in Lenzspitze. |
 |
| Najprej je bilo treba prečiti smučišča na katerih so trenirali smučarji iz številnih držav. |
 |
| Kar oddahnili smo si, ko so bila smučišča za nami. V ozadju skupina Weissmiesa. |
 |
| Ko človek začuti svobodo in ga nič ne ovira. |
 |
| Še čez krajno poč je speljana zanimiva in varna rešitev. |
 |
| Še pogled navzdol. Takih lestev ni veliko. |
 |
| Pogled se pase po grebenu, ki smo ga zmogli dva dni nazaj. |
 |
| Počasi proti Soncu. |
 |
| Včasih je bilo treba preskočiti kakšno ledeniško razpoko. |
 |
| Pogled v globino daje le slutiti, da bi bil padec lahko globok. |
 |
| Časa za ogledovanje je kolikor hočeš. |
 |
| Na ledenikih so včasih prav zanimivi prizori. Škoda, da ledenike vse bolj toplo ozračje tako hitro pobira. |
 |
| Potem smo prišli na sedelce, kjer so se nam odprli pogledi na drugo stran, na gore nad Gornergratskim ledenikom. |
 |
| Najprej nam je v oči padel Matterhorn na desni strani, na levi pa se je odprl pogled na drugo najvišjo skupino vrhov v Alpah, na Monte Roso. |
 |
| Za Strahlhornom (na levi) in Rimpfishornom (na desni) je vidna Monte Rosa. Od leve proti desni: Signalkuppe, Zumsteinspitze, Duforspitse z Nordendom. Desno od Rimpfishorna pa se kaže Liskamm. |
 |
| Desno od Monte Rose se vrstijo Castor, Polux in greben Breithorna. |
 |
| Še zadnje ovire. |
 |
| Tudi tu ni videti dna. |
 |
| Prihod na vrh. |
 |
| Mladi ne morejo brez selfijev. |
 |
| Tudi do najvišje točke je treba. |
 |
| Vse je treba dokumentirati! |
 |
| Spomin na stare čase. S takimi cepini so prišli prvič na Matterhorn, ki ga je na sliki zaradi meglic mogoče le slutiti. Tu sta na vrh z njima prišla dva mlada planinca. |
 |
| Šopek za "zmagovalce". |
 |
| Povratek v dolino. |
 |
| Kako se je prileglo! |
 |
| Svetloba z vrhov. |
 |
| Na Simplonu. Čutiti Zemljo, poslušati zrak, ... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar