Tabor 2018 - dan 2 – Severni greben Weissmies-a (4023 m)

Po severnem grebenu Wiessmies-a (4017 m), (2 km, AD+, IV)
in sestopu po normalnem pristopu (PD), se je povzpela naveza
Tomaž Erpič - Gašper Poljanšek - Miro Štebe.

Avtor: Miro Štebe

Prijatelji iz novomeškega plezalnega kluba me že več let ob koncu
poletne sezone povabijo na svoj plezalni tabor, ki ga pripravijo kje
v centralnih Alpah. Za letos so izbrali gore nad Saas Feejem v Švici.
Za aklimatizacijo oz. prvi cilj smo si izbrali goro Weismies. Odločili smo 
se za prečenje po severnem grebenu in nato sestop po normalni smeri
pristopa preko vzhodnega grebena in ledenika nad kočo Hohsaas.
Ko smo prišli na goro nas je pozdravila gosta megla, vendar je bilo
nato zgodnje jutro naslednjega dne jasno, mrzlo in vetrovno. Severni
greben se je izkazal za zahtevnejšega in smo zanj porabili več časa,
kot smo načrtovali. Z vrha smo sestopali že v temi in na ledeniku nismo
več našli poti. Da smo se prebili preko ledenika smo porabili kar veliko
časa, a se je vse srečno končalo.

Zame je bila tura nekakšna nostalgija na nekdanje alpinistične čase.  

Na goro smo se povzpeli z žičnico iz Saas Grund

Sprejela nas je gosta megla v kateri se je v dolino pognala skupina
gorskih kolesarjev

Za boljšo aklimatizacijo in, da bi vedeli, kje moramo iti ponoči,
smo se povzpeli kar se da visoko. Ob poti so nas presenečali možici
 na katerih so se s slikami in besedo predstavljene okoliške gore. 
Ko je jasno je od tam zanimivo opazovati okoliške gore in
 brati podatke o njih.

Jutro je bil jasno, a mrzlo. Na skalah je bil požled.

Podali smo se na sedlo med Weissmiesom in Lagginhornom.

Počasi se je danilo in vrhovi na drugi strani doline do začeli žareti.

Drugi vrh z desne (Allalinhorn) je bil naš naslednji cilj, čeprav takrat
 tega še nismo vedeli

Od leve proti desno Alphubel, Taschhorn, Dom, Lenzspitze in
Nadelhorn. Načrtovali smo tudi vzpona na slednja dva.

Tudi Dom je bil vabljiv.

Pred nami pa se je začel naš greben

 Skala na grebenu je bila večinoma čvrsta, pod njim pa je bilo vse

naloženo in krušljivo

Plezali smo večinoma kar z derezami na nogah

Ponekod so bili skalni skoki zelo gladki in z le malo oprimki

Počasi smo napredovali, stolpov pa kar ni
hotelo zmanjkat

Bilo je, kot bi bral napeto kriminalko.

Orientacija ni bila težka, čeprav je bilo treba včasih kar pomisliti,
kje bi se dalo naprej.

Pred nami so se nizali vedno novi vrhovi in žandarji

Bilo je, kot bi bral napeto kriminalko.

Pogeld nazaj ...

...pa v dolino pod nami.

Proti soncu.

Vrhovi na drugi strani doline so bili bolj mrki.

Vrh se nam je pokazal, a je bila pot do njega še dolga.

Kot tek oz. plezanje čez ovire. Ko premagaš eno, se pojavi še
več novih.

Plezanje v troje je bilo bolj počasno, zaradi
vetra in mraza pa ne tako uživaško, kot bi si želeli.

Včasih se je zdelo, da ni več prehoda pa so se vedno našli.

Ko se prijatelj bori za centimetre.

Potem pa so spet začele žereti gore okrog nas.

Zadnji poljubi dneva.

Tudi naš vrh je zažarel, zažarele pa so tudi naše očke,
saj smo videli, da bomo kmalu iz skal in da je pred nami ledeni raz.

Tudi za nami so se vrhovi ognjevito pozdravljali pred spanjem.
Le slutili smo, kje smo prej plezali.

Še zadnje skalne ovire. Niso bile več tako zahtevne,
mraz pa se je še zaostril.

Končno snežni greben,.. a je bil še presneto dolg.

Sestopati smo začeli že v trdni temi in na ledeniku
nismo več videli poti. Zjutraj smo si ogledovali,
kje smo ponoči tavali. K sreči smo izbrali dobro taktiko,
ki pa je bila bolj zamudna.