V soboto smo z letalom poleteli iz Trsta v Rim, od tu pa po krajšem postanku v Casablanco. Po štirih urah smo prispeli v Marakeš, kjer smo prespali, naslednji dan pa pot nadaljevali do mesteca Imlil. Tukaj smo udobne sedeže zamenjali s planinskimi čevlji in se peš odpravili v 15 km oddaljeni bazni tabor Neltner (3207 metrov). Tu smo postavili šotore in odšli na aklimatizacijsko turo – na 300 metrov višje bližnje sedlo.
Noč nam je v toplem zavetju šotorov hitro minila, saj smo se morali v hladnih, zgodnjih jutranjih urah že podati proti našemu cilju. Začeli smo sicer z nekoliko težkimi nogami, ki pa so z nabiranjem višine in premagovanjem snežišč postale vse bolj uhojene. Po štirih urah smo že stali na vrhu severne Afrike, Toubkal na 4167 metrih, od koder smo imeli krasen pogled na vse štiri strani neba: puščavo, Atlantik, Sredozemsko morje in širna polja in nasade oljk, pomaranč,... Po krajšem počitku smo se pomočjo močnih sunkov vetra (pihalo je tudi do 140 km/uro) vrnili v bazni tabor.
Naslednji dan sta se z Jožefom Hatrman in Tomaž Erpič odpravila na zahtevnejšo turo in sicer na 3963 metrov visoki Clochetons. Povzpelela sva se po 900 metrov dolgem kuloarju Ihrzer, s 45 stopinjami naklona, ki je znan tudi kot najlepši kuloar v celotnem Atlasu. Zaradi prevelih sunkov vetra na grebenu se nisva odločila za plezanje grebena in sva zato sestopila v bazni tabor, kjer pa naju je pričakal popoldanski snežni metež. Četrti dan sva se v hladnem jutru odpravila proti Rasu (4083 metrov), kjer sva v severni steni preplezala 700 metrov dolgo grapo z naklonom 50 stopinj.
Iz vrha sva pot nadaljevala na naš zadnji štiri tisočak Timesguida (4089 metrov), potem pa sestopila po drugi grapi, prav tako severne stene Rasa.
Cilj odprave je bil dosežen in v nekaterih podvigih še celo nad našimi pričakovanji. Osvojili smo naš glavni cilj – najvišji vrh Atlasa Toubkal. Poleg tega sta sva člana stala še na dveh dodatnih 4-tisočakih, hkrati pa preplezala še štiri grape.
Jožef Hartman
