torek, 28. avgust 2018

Tabor 2018 - dan 4 - Allalinhorn (4027 m)

 Avtor: Miro Štebe

Po prečenju Weissmiesa smo si zaželeli kaj lažjega in Allalinhorn se nam je zazdel prava izbira. Gre za nezahteven štiritisočak, primeren za nabiranje aklimatizacije (privajanje na višino), nanj pa se je mogoče povzpeti z gondolami in podzemno železnico zelo visoko, na kar 3.500 m. Za nas, ki smo bili že aklimatizirani, je bilo to zelo ugodno, saj v Saasfeeju, vsi gostje, ki bivajo v tamkajšnjih hotelih, kočah ali kampih dobijo pravico do brezplačne uporabe gondol in mestnega avtobusa. Kaj takega našim turističnim delavcem verjetno ne pride niti na misel. Raje si izmislijo še kakšno možnost za plačevanje (parkirnine vsepovsod itn), ampak Švicarji so v turizmu kar precej pred nami in mi smo možnost zastonj vožnje na hrib z veseljem izkoristili. Plačati smo morali le vožnjo s podzemnim vlakom do zgornje postaje, kjer se začno smučišča. Tam je bilo vse polno smučarskih reprezentantov na poletnih pripravah, tako da smo morali kar paziti, kje smo hodili. Ko smo se dvignili nad smučišča pa se je za nas začela nezahtevna hoja po ledu. Paziti smo morali le na ledeniške razpoke, tako da vzpon nekaj znanja o ledni tehniki in hoji po ledeniku le zahteva. V dobrih dveh urah lagodne hoje smo prišli na izjemno razgleden vrh. Le obžalovali smo, da se na vzpon nismo podali prej, daj bi bilo ozračje bolj jasno. Vseeno nam nič ni skalilo veselja in prav uživali smo na našem drugem štiritisočaku v parih dneh.


Allalinhorn nas je vabil že iz doline.

Tudi sosednji, nekoliko višji Alphubel se nam je nasmihal, a bo 
cilj za kdaj drugič.

Dan se je že davno začel, ko smo se spuščali mimo Saasfeja 
k žičnicam.

Tja smo nameravali na naslednjo turo. Od leve proti desni: 
Taschhorn, Dom in Lenzspitze.

Najprej je bilo treba prečiti smučišča na katerih so trenirali smučarji iz
številnih držav.

Kar oddahnili smo si, ko so bila smučišča za nami.
V ozadju skupina Weissmiesa.

Ko človek začuti svobodo in ga nič ne ovira.

Še čez krajno poč je speljana zanimiva in varna rešitev.
Še pogled navzdol. Takih lestev ni veliko.


Pogled se pase po grebenu, ki smo ga zmogli dva dni nazaj.

Počasi proti Soncu.


Včasih je bilo treba preskočiti kakšno ledeniško razpoko.

Pogled v globino daje le slutiti, da bi bil padec lahko globok.


















Časa za ogledovanje je kolikor hočeš.


















Na ledenikih so včasih prav zanimivi prizori. 
Škoda, da ledenike vse bolj toplo ozračje tako hitro pobira.




















Potem smo prišli na sedelce, kjer so se nam 
odprli pogledi na drugo stran, na gore nad 
Gornergratskim ledenikom.



















Najprej nam je v oči padel Matterhorn na desni strani, 
na levi pa se je odprl pogled na drugo najvišjo skupino 
vrhov v Alpah, na Monte Roso.




















Za Strahlhornom (na levi) in Rimpfishornom (na desni) 
je vidna Monte Rosa. Od leve proti desni: 
Signalkuppe, Zumsteinspitze, Duforspitse z Nordendom. 
Desno od Rimpfishorna pa se kaže Liskamm.



















Desno od Monte Rose se vrstijo Castor, Polux in 
greben Breithorna.



















Še zadnje ovire.





















Tudi tu ni videti dna.



Prihod na vrh.

Mladi ne morejo brez selfijev.

Tudi do najvišje točke je treba.

Vse je treba dokumentirati!

Spomin na stare čase. S takimi cepini so prišli
prvič na Matterhorn, ki ga je na sliki zaradi meglic
mogoče le slutiti. Tu sta na vrh z njima prišla dva mlada planinca.

Šopek za "zmagovalce".

Povratek v dolino.

Kako se je prileglo!

Svetloba z vrhov.

Na Simplonu. Čutiti Zemljo, poslušati zrak, ...






















ponedeljek, 27. avgust 2018

Tabor 2018 - dan 3 - Utrinki iz Saas Feeja

Avtor: Miro Štebe

Ker je tak siv dan, ko se mi ne da v hrib, lahko "zaokrožim" zgodbo o našem potepanju po Švici tudi s turizmom. Ko nismo bili po hribih, smo veliko "raziskovali" in tudi okušali "turistično ponudbo" Saas Feeja. Mestece, ki je znano še zlasti po smučanju, leži v sosednji dolini kot bolj znani Zermatt. V Zermatt se valijo horde turistov, v Saas Feeju pa je tega manj, čeprav si zelo prizadevajo, da bi pridobili še več obiskovalcev. Omenil sem že zastonj vozovnice za gondole in mestni avtobus za tiste goste, ki bivajo v njihovih hotelih, kočah ali kampih, presenetilo pa me je tudi, da so nas v gostiščih sorazmerno pogosto zastonj pogostili s pijačo. Kaj takega bi pri nas težko doživeli.
Je pa Saas Fee kar prijeten in zanimiv kraj. Kot je za Švico značilno, imajo na oknih, balkonih in tudi vse okrog hiš izjemno veliko cvetja, ki je tudi skrbno negovano. Zelo veliko je športnih trgovin s smučarsko in planinsko opremo, veliko je tudi možnosti za nakupe spominkov in vsega, kar si turisti zaželijo. Sorazmerno veliko je še starih lesenih kašč, ki so dvignjene od tal, na njihovih nosilcih pa so veliki kamni. Po eni razlagi naj bi tako gradili zaradi obilice snega, ki tam zapade, kašče pa so na ta način ostajale suhe, po drugi razlagi pa naj bi kamni preprečevali raznim glodalcem, da bi vdirali v kašče. Take kašče sem videl že tudi drugod, vendar ne toliko, kot jih je v Saas Feeju.
Sicer pa naselje živi za in od turizma. V preteklosti so bili to revni, odmaknjeni kraji, kjer so se prebivalci preživljali predvsem z živinorejo in z lesom. Ker so na ta način živeli tudi v sosednjih dolinah, njihovi pridelki niso imeli prav visoke cene in življenje je bilo trdo. Ko so turisti in za njimi planinci in alpinisti začeli odkrivati lepote gora nad njihovo dolino pa se je tamkajšnjim ljudem odprla zlata jama. Zdaj je življenje tam povsem drugačno, precej bolj udobno, so pa tudi precej ekološko osveščeni in skušajo zavarovati tisto kar imajo. Po mestu vozijo avtomobili na električni pogon in le tista vozila, ki imajo za to dovoljenja. Pri marsikateri stvari bi nam lahko bili za vzgled.

nedelja, 26. avgust 2018

Tabor 2018 - dan 2 – Severni greben Weissmies-a (4023 m)

Po severnem grebenu Wiessmies-a (4017 m), (2 km, AD+, IV)
in sestopu po normalnem pristopu (PD), se je povzpela naveza
Tomaž Erpič - Gašper Poljanšek - Miro Štebe.

Avtor: Miro Štebe

Prijatelji iz novomeškega plezalnega kluba me že več let ob koncu
poletne sezone povabijo na svoj plezalni tabor, ki ga pripravijo kje
v centralnih Alpah. Za letos so izbrali gore nad Saas Feejem v Švici.
Za aklimatizacijo oz. prvi cilj smo si izbrali goro Weismies. Odločili smo 
se za prečenje po severnem grebenu in nato sestop po normalni smeri
pristopa preko vzhodnega grebena in ledenika nad kočo Hohsaas.
Ko smo prišli na goro nas je pozdravila gosta megla, vendar je bilo
nato zgodnje jutro naslednjega dne jasno, mrzlo in vetrovno. Severni
greben se je izkazal za zahtevnejšega in smo zanj porabili več časa,
kot smo načrtovali. Z vrha smo sestopali že v temi in na ledeniku nismo
več našli poti. Da smo se prebili preko ledenika smo porabili kar veliko
časa, a se je vse srečno končalo.

Zame je bila tura nekakšna nostalgija na nekdanje alpinistične čase.  

Na goro smo se povzpeli z žičnico iz Saas Grund


















Sprejela nas je gosta megla v kateri se je v dolino pognala skupina
gorskih kolesarjev


















Za boljšo aklimatizacijo in, da bi vedeli, kje moramo iti ponoči,
smo se povzpeli kar se da visoko. Ob poti so nas presenečali možici
 na katerih so se s slikami in besedo predstavljene okoliške gore. 
Ko je jasno je od tam zanimivo opazovati okoliške gore in
 brati podatke o njih.





















Jutro je bil jasno, a mrzlo. Na skalah je bil požled.


















Podali smo se na sedlo med Weissmiesom in Lagginhornom.


Počasi se je danilo in vrhovi na drugi strani doline do začeli žareti.


Drugi vrh z desne (Allalinhorn) je bil naš naslednji cilj, čeprav takrat
 tega še nismo vedeli


Od leve proti desno Alphubel, Taschhorn, Dom, Lenzspitze in
Nadelhorn. Načrtovali smo tudi vzpona na slednja dva.


Tudi Dom je bil vabljiv.


Pred nami pa se je začel naš greben



 Skala na grebenu je bila večinoma čvrsta, pod njim pa je bilo vse
naloženo in krušljivo

Plezali smo večinoma kar z derezami na nogah

Ponekod so bili skalni skoki zelo gladki in z le malo oprimki

Počasi smo napredovali, stolpov pa kar ni
hotelo zmanjkat























Bilo je, kot bi bral napeto kriminalko.













Orientacija ni bila težka, čeprav je bilo treba včasih kar pomisliti,
kje bi se dalo naprej.

Pred nami so se nizali vedno novi vrhovi in žandarji

Bilo je, kot bi bral napeto kriminalko.


Pogeld nazaj ...
...pa v dolino pod nami.





Proti soncu.



Vrhovi na drugi strani doline so bili bolj mrki.

Vrh se nam je pokazal, a je bila pot do njega še dolga.

Kot tek oz. plezanje čez ovire. Ko premagaš eno, se pojavi še
več novih.



Plezanje v troje je bilo bolj počasno, zaradi
vetra in mraza pa ne tako uživaško, kot bi si želeli.

Včasih se je zdelo, da ni več prehoda pa so se vedno našli.


Ko se prijatelj bori za centimetre.

Potem pa so spet začele žereti gore okrog nas.
Zadnji poljubi dneva.

Tudi naš vrh je zažarel, zažarele pa so tudi naše očke,
saj smo videli, da bomo kmalu iz skal in da je pred nami ledeni raz.
Tudi za nami so se vrhovi ognjevito pozdravljali pred spanjem.
Le slutili smo, kje smo prej plezali.


Še zadnje skalne ovire. Niso bile več tako zahtevne,
mraz pa se je še zaostril.

Končno snežni greben,.. a je bil še presneto dolg.
Sestopati smo začeli že v trdni temi in na ledeniku
nismo več videli poti. Zjutraj smo si ogledovali,
kje smo ponoči tavali. K sreči smo izbrali dobro taktiko,
ki pa je bila bolj zamudna.